Obisk slikarke Tine Pavlovič – slikarka WDMFK

Prihaja z Gorenjske. Je članica Društva paraplegikov Istre in Krasa. Sedaj živi in ustvarja v Kopru.

V študentskih letih je imela nesrečo s padalom, kjer si je poškodovala hrbtenjačo in je tako postala izredno težko gibalno ovirana tetrapleginja. Kljub težkim preizkušnjam se ni vdala v usodo. Po nekaj  letih okrevanja in rehabilitacije je dokončala študij ter tako postala profesorica biologije in gospodinjstva, nato pa se je počasi začela preizkušati s slikanjem. Slikati je začela sredi leta 2007.   Popolnoma jo je  osvojilo in od takrat redno hodi na vse likovne delavnice, ki jih sekcija pod okriljem Zveze paraplegikov Slovenije pripravlja v različnih slovenskih krajih.

Je  tudi štipendistka Mednarodnega združenja slikarjev,  ki slikajo z usti ali nogami.

V tem letu je ustanovila tudi društvo osebne asistence, kjer se trudi  zbirati sredstva za pomoč ljudem s podobnimi težavami.

Rada obišče otroke v vrtcu ali učence v OŠ.  Tako smo se dogovorili  za obisk tudi v naši šoli, kjer  je obiskala  učence  v 1. D razredu, v katerem poučuje tudi njena sestrična Marjetka. To je bilo  sicer v torek, 18. 4. 2017.  Obisku so se pridružili tudi po trije učenci iz  3. B, 3. C in 4. C razreda, kjer učiteljice skupaj z učiteljicama iz 1. D nadaljujejo s cilji projektnega dela.

Na začetku našega srečanja so učenci odprtih ust spremljali njeno zgodbo ter opazovali njeno uvajanje  v slikanje z usti, nato pa so zaživeli, komunikacija je stekla sproščeno, prisrčno, nastajala so  vprašanja in preizkusili so se v slikarskih aktivnostih. Učenci so bili zavzeti in ustvarjalni. Tudi sami so slikali z usti.

Nastali so tudi zanimivi pogovori, vprašanja ter ugotovitve naših učencev:

• Le kako je lahko tako prijazna, tako čudovita slikarka? Kdo jo spodbuja? Jaz bi obupala. (Nika, 3. b)
• Dobro je, da imaš ob sebi ljudi, ki ti v taki nesreči lahko pomagajo. Morajo te znati spodbujati, pa ne preveč pomilovati. Drugače je lahko še slabše. (Vid, 3. b)
• Pri slikanju se ji vidi, da uživa. Razvila je druge talente. Rada bi jo še kdaj srečala in jo kaj vprašala. Zlasti takrat, ko mi gre vse narobe. (Meta, 3. b)
• Bilo mi je v veselje, da sem jo spoznala. Bila sem vesela, ker je bila tudi ona vesela. (Loti, 3. c)
• Navdušen sem bil nad njeno spretnostjo. Z veseljem sem poslušal, kako poteka njen dan. (Oskar, 3. c)
• Veselilo me je, da sem bila lahko v njeni družbi. Želim ji veliko uspehov pri risanju in slikanju. (Nika, 3. c)
• Slikanje z usti mi je bilo zelo všeč, ker sem tako slikala prvič. Z zobmi je zelo težko držati čopič in so me potem še kar nekaj časa boleli zobje. Občudujem gospo. Hvala za tako izkušnjo. Upam, da mi nikoli ne bo treba tako slikati. (Karolina, 4. c)
• Tina je na platno narisala čoln in obalo. Čudovito, le kako ji je to uspelo !

Tudi mi smo lahko poskusili in šele takrat sem ugotovila, kako je to težko.  (Tjaša, 4. c)

• Zelo sem bil vesel, ko sem bil izbran, da sem lahko obiskal delavnico slikanja. Nisem točno vedel, kaj bomo počeli. Slikanje z usti, to pa ni težko! Ko pa poskusiš, ugotoviš, da res ni preprosto. Zahvala ga. Tini, iskrene čestitke za likovno ustvarjanje in veliko sreče v življenju. (Jan, 4. c)

Ob slovesu nam je slikarka Tina podarila sliko, ki je nastala s skupnimi močmi, sodelovanjem, med vrstniškim učenjem, drugačnimi pristopi. Obljubila nam je, da nas obišče najbrž v mesecu maju še enkrat ter razveseli še ostale učence prvih razredov, saj se je v šoli na Novem svetu zelo dobro počutila.

Tudi v prihodnje bomo z njo radi sodelovali, morda tudi v sklopu različnih dejavnosti. Obljubila nam je, da bo našla čas za nas, če bo le zmogla. Vsi se bomo trudili!