DAN ŠOLE: OBISK V DOMU SLEPIH, SLABOVIDNIH IN STAREJŠIH, STARA LOKA, 28. 11. 2014

V petek, 28. 11. 2014, smo na OŠ Škofja Loka–Mesto praznovali dan šole. V delavnici pri ge. Jerneji Renko smo se odločili, da obiščemo Dom slepih, slabovidnih in starejših v Stari Loki ter jih povprašamo po njihovih izkušnjah v otroštvu. Že ko smo vstopili v dom, smo začutili dobro voljo in topel sprejem. Prišli smo v sobo in tam so nas že čakali varovanci doma. Za dobrodošlico so nam postregli s pravkar pečeno pehtranovo potico in sokom.

Pogovor se je začel o šoli in takoj smo izvedeli, kako zelo pomemben je bil tisti čas lepopis, ki so ga tudi ocenjevali. Pokazali so nam star zvezek stanovalke z domačimi nalogami, kjer so bile vse črke pravilno in natančno zapisane od črte do črte, v njem so bili zapisani stari spisi v cirilici, snov iz zemljepisa ipd.

Nekateri malo starejši so se spominjali, kako so pisali še na tablice s kredo, mlajši pa že v zvezke z peresom. Razrede so imeli ločene po spolih, obvezni predmeti pa so bili zemljepis, računstvo, cirilica, verouk …, dekleta pa so se pri praktičnem pouku dodatno učila še ročnih spretnosti, kot so štrikanje, kvačkanje, klekljanje in drugo. Tudi učitelje so tiste čase veliko bolj spoštovali. »Kadar nismo bili pridni, so nas s šibo natepli po prstih ali pa nas drugače kaznovali, na primer tako, da smo po pouku vstajali v šoli.« S starši pa ni bilo nič drugače. Tudi te so zelo spoštovali in jih nekateri tudi še vikali.

Gospa Lojzka nam je pripovedovala, da je v šolo začela hoditi s šestimi leti.  »Obiskovala sem jo trikrat na teden, osnovna šola je trajala pet let. Zadnji, peti razred, sem obiskovala kar štiri leta. V enem razredu sta bili dve generaciji skupaj, kar je štelo 42 otrok. Učili smo se računanja, branja in lepopisa. Največkrat nismo imeli zvezkov, kdor si je snov zapomnil, ta je znal.«

Izkušnja neke gospe pa je bila tudi, da je snov pisala na papirnate vreče, v katerih je bila moka. Ocene so bile od ena do pet, pri nekaterih pa tudi od pet do ena (pet = najslabša, ena = najboljša). Če so imeli same negativne ali same zadostne ocene, niso napredovali v naslednji razred. Tudi kazni niso bile prav nič mile, za neprimerno vedenje so dobili udarec po rokah, zadnjici, nekateri so bili zaprti v šoli ali pa so morali stokrat napisati isto besedo.

Športni dnevi niso bili prav pogosti, včasih se je na njihovih urnikih znašel Osolnik ali okoliški hribi, gospa iz Žirov pa je povedala, da so hodili na izlet tudi do Cerkniškega jezera. Radi pa so se spominjali tudi, kako so jih včasih kam peljali s konjsko vprego in vozom. Velikokrat so odšli v gozd nabirat gobe ali borovnice, ki so jih potem prodali in zaslužili nekaj denarja. Nekatere pa so kot mlada dekleta hodila služit na kmetije ali pazit majhne otroke.

Zanimalo nas je, kako so včasih preživljali prosti čas. »V prostem času smo kvačkali, se ukvarjali z gimnastiko, pazili mlajše brate in sestre in pomagali na kmetiji. Nekateri pa se prostega časa ne spomnijo, saj so morali ves čas trdo delati. Ko smo jih povprašali po športih tistega časa, so se veselo spominjali, kako so igrali nogomet, kako so se drsali, smučali. Mojmir je skočil pokonci in nam prinesel pokazat svoje prve železne drsalke in nam povedal, kako so bile narejene in uporabljene.

V šoli malice nismo imeli, znajti smo se morali sami,« je povedala gospa iz Žirov. Nekateri Ločani doma niso imeli peči, zato so kruh doma zamesili in ga pred šolo odnesli v Staro Loko, kjer je bila velika peč, ob odhodu domov pa so ga pečenega vzeli in odnesli družini.

»Za kosilo nas je na mizi pričakalo zelje, krompir, ješprenj, žganci in medla. Meso smo večinoma prodali oziroma smo ga jedli le ob nedeljah in večjih praznikih,« so se strinjali.

Vstajali so ob petih zjutraj, da so opravili kmečka opravila. Bolj premožni so šli naprej študirat – fantje na čevljarsko šolo (tovarna čevljev v Žireh), dekleta pa so se izučila za šivilje. Kmetijo je prevzel najstarejši oziroma najbolj priden sin.

Povprašali smo jih še, kako je bilo včasih z integracijo drugačnih. »Slabovidnost je bila v tistih časih slabo sprejeta,« nam je povedal gospod Miha. Anica je živela v internatu za slepe na Bledu, kjer je imela veliko domotožje. »Tudi nekateri učitelji so bili slepi, kar nam je pomagalo pri boljšem počutju in sprejemanju drugačnosti. Tip smo razvijali s prepoznavanjem predmetov, kot na primer kostanja, orehov itd. Pogosto so prirejali plese, veliko smo peli. Sama imam s sprejemanjem slepote dobre izkušnje,« je dodala gospa Anica.

Gospa Fani, ki je po drugi svetovni vojni z družino prišla iz Francije, nam je pripovedovala, da se je šolala v katoliški šoli, kjer so bile razmere popolnoma drugačne. Trajala je 10 let, ocene pa so bile od 1 do 10. »Preden smo prišli v šolo, smo se vsi zbrali in zapeli pozdravno pesem. Tudi drugače smo veliko peli, predvsem cerkvene pesmi, verouka pa v šoli ni bilo, saj je bila blizu cerkev in tam župnišče. V razredu je bilo približno 20 učencev, vsak oddelek pa je bil v svojem razredu.« Izšolala sem je za frizerko in še danes ni pozabila francoščine:

»Je vivais en France où j’ avais fini l’écolecatholique. Apres j’ai travaillé comme coiffeuse.«

Kaj pa praznovanja? »Za rojstni dan, ki ga nismo praznovali tako obsežno kot danes, nam je mama spekla jajček ali šmorn, ki smo ga razdelili med brate in sestre. Za Miklavža smo dobili krhlje, občasno tudi oblačila, vsako leto pa je v kotu stala šiba. Božička in dedka Mraza nismo poznali,« so bili enotni.

Presenetilo nas je, ko so povedali, da so bile hlače za dekleta strogo prepovedane in da so nosila le krila, v katerih jih je pozimi zelo zeblo. Pa tudi obutev je bila bolj revna. Gospod Miha je povedal: »Do konca oktobra sem hodil bos, potem pa so se kje že našli čevlji, čeprav z luknjo na podplatu.«

Pogovor smo preusmerili na elektriko in vozila. Zaupali so nam, da so prvo televizijo dobili okrog leta 1968, radio pa približno leta 1958. »Moped sem dobila leta 1963, avto pa že sedem let kasneje, in sicer volkswagna,« je navdušeno pripomnila gospa z Godešiča. Za konec so nam zaupali, da štirje stanovalci uporabljajo računalnik.

Ob vprašanju o osvajanju punc je sobo napolnil smeh. Povedali so, da so se srečevali naskrivaj, saj starši tega niso smeli vedeti. Pisali pa so si tudi ljubezenska pisma.

In prišel je čas, da se poslovimo. Polni novih zgodb in odkritij smo se poslovili, jim zaželeli lep dan in neradi odšli nazaj v šolo. Za popotnico pa so nam dali še nekaj nasvetov: »Bodite pošteni! In izučite se v poklicih!« Gospa Francka pa je zaključila: »Ne zaljubite se prehitro, saj potem je človeku težko. In zapisujte si spomine, saj vam kasneje lahko prinesejo veliko lepega!«

 

Daša Trivunčević, Patricija Kržišnik, Tjaša Košir, Teja Koblar

(novinarski krožek, mentorica: Jerneja Renko)

Foto: Nejc Pipp

 

 

Deli z ostalimi ...Share on FacebookTweet about this on TwitterPin on PinterestEmail this to someoneShare on Google+
(Skupno 343 obiskov, današnjih obiskov 1)
Dostopnost