ŠOLSKI OTROŠKI PARLAMENT za razredno stopnjo

V zadnjem tednu februarja je na šoli odmeval OTROŠKI PARLAMENT za razredno stopnjo. Udeležila sta se ga po dva poslanca iz vsakega oddelka od 1. do 5. razreda. S to dejavnostjo Zveze prijateljev mladine Slovenije in šolske skupnosti že več let navajamo učence na demokracijo. Letošnja tema je bila Moja poklicna prihodnost. In kaj o tej temi menijo učenci naše razredne stopnje?

Prvošolci so pripovedovali o poklicih, ki bi jih želeli opravljati, ko bodo veliki. Največkrat so omenili poklic veterinarja, avtomehanika, policista, učitelja, arheologa, frizerja, vojaka, znanstvenika, gasilca, voznika in zdravnika.

Drugošolci so se z učiteljicami pogovarjali, zakaj je potrebno hoditi v šolo, zakaj je znanje pomembno, kaj si želijo postati, ko bodo veliki. Na tablo smo narisali stolpični diagram, ki so ga dopolnjevali. Potem je vsak še na osmino risalnega lista narisal, kaj si želi postati in kdor je želel je tudi napisal, zakaj bi rad to postal.

Tretješolci so se igrali igro Ogledalo. Listi z narisanimi ogledali so krožili po razredu, vanje pa so zapisali pozitivne lastnosti, ki jih opazijo pri sošolcih. Pogovarjali so se o stvareh, ki jih radi delajo in razmišljali kateri poklici jih zanimajo. Ugotovili so, da to kar radi počnejo, vpliva na poklicno odločitev. To pa ni dovolj, saj določen poklic lahko opravljaš le, če imaš ustrezna znanja, spretnosti in sposobnosti. Zato so se pogovarjali o njihovih dosedanjih dosežkih in kaj jih je pripeljalo do uspeha. Tu so prednjačili pogum, vztrajnost ter učenje na napakah. Izdelali so tudi karierno drevo, pri čemer so ugotovili, da se v nekaterih družinah poklici prenašajo na potomce. To se zgodi, ker nekatere sposobnosti podedujemo ali pa se jih od staršev naučimo. Tudi oni že razmišljajo, kaj bodo po poklicu. Veselijo jih poklici kuharja, natakarja, slaščičarja, športnika, umetnika, zdravnika in poklici, povezani z avtomobili.

Četrtošolci so si predstavljali, kateri poklici bi bili nujni za preživetje civilizacije na samotnem otoku. Potrebni bi bili gozdarji, gradbeniki, arhitekti, elektro inženirji, veterinarji, vodovodarji, raziskovalci, kmetje, ribiči, trgovci in smetarji. Tudi oni so se igrali igro ogledalo in ob njej razmišljali  o svojih dobrih lastnostih in poklicih, pri katerih bi jih lahko uporabili, o lastnostih, ki jih cenijo pri drugih, v čem so dobri in kaj želijo postati, ko odrastejo. Naučili so se, da za opravljanje posameznega poklica potrebujemo določene spretnosti, doslednost, natančnost, potrpežljivost, izobrazbo, prijaznost in predvsem veselje do opravljanja tega poklica.

Petošolci so se prav tako poglobili v svoje pozitivne lastnosti in danosti, dosedanje uspehe, najbolj in najmanj ljube šolske predmete, krožke. Opažajo, da na ugled poklica vplivata veselje do dela in plača. Smisel izobrazbe je po njihovem mnenju v tem, da si, če jo imaš, lažje izbereš tisti poklic, ki te veseli in lahko hitreje dobiš zaposlitev. A tudi, če dolgo hodiš v šolo, ni nujno, da dobiš dobro službo. Izobrazba vpliva tudi na človekovo razmišljanje. Vsi predmeti v šoli so pomembni in imajo svoj namen. V tem trenutku ima večina petošolcev najraje šport. Pri svojih vzornikih cenijo spretnosti, znanja in sposobnosti, ki jih sami še niso osvojili. Vedo, da se lahko hobi nekoč razvije tudi v poklic.

Deli z ostalimi ...Share on FacebookTweet about this on TwitterPin on PinterestEmail this to someoneShare on Google+
(Skupno 42 obiskov, današnjih obiskov 1)
Dostopnost